OD NJIVE DO MIZE
Nekdaj je veljalo, da so učenci Osnovne šole Lenart večinoma otroci, ki prihajajo iz kmečkih družin. Temu že dolgo časa ni več tako, saj se je naš kraj ne le poimenoval, pač pa tudi razvil v čisto pravo mesto. A če je pred leti še veljalo, da učenci naše šole resda v večini ne prihajajo več iz kmečkih družin, pač pa kljub vsemu živijo povezani z naravo in so jim blizu opravila v njej, zadnja leta opažamo, da ni več tako. Tako smo sklenili, da jih v letošnjem letu seznanimo, kako pravzaprav pride zelenjava, mleko in meso na naše mize. Koliko energije, truda in dela je potrebnega, da se hrana pridela in kako izjemno vrednost ima, če jo uspemo pridelati sami oziroma jo pridelajo v našem domače kraju. V okviru projekta Erasmus smo si tudi zadali cilj zmanjšanja odpadne hrane, kar pa bomo lahko dosegli le z zavedanjem otrok o tem, da hrana ni nekaj samoumevnega, da je to nekaj, kar moramo resnično ceniti in da lahko najkakovostnejšo hrano pridelamo sami. Tako smo v novembru s sedmošolci naredili prve korake k zavedanju slednjega. Odpravili smo se na kmetijo Kramberger, kjer sta nas gospodar in gospodarica sprejela odprtih rok in nam razkazala hlev z govedom, razložila, kdaj in kako se prične s sajenjem na kmetijskih površinah in ob različni kmetijski mehanizaciji tudi, kaj vse je potrebno postoriti, da se lahko kasneje veselimo pridelkov. Učenci so se tudi sami preizkusili v posameznih kmečkih in gospodinjskih opravilih. Pri slednjem so spoznali, kako pripravimo slovenjegoriško gibanico iz domačih sestavin (skute, smetane, moke), spečeno v krušni peči. Pokusili so jo tudi učenci, ki so pred tem sicer trdili, da gibanice ali pa skute ne marajo. A ker so tokrat vedeli, od kod sestavine prihajajo, in bili prisotni pri izdelavi, je le-ta bila ob pokušanju slastna tudi tem (kar nekaj jih je prišlo še po dodaten kos. Po prijetno preživetem dopoldnevu na kmetiji smo se domov vrnili polni novih doživetij in spoznanj. Med slednjimi je še posebej vredno to, da je hrana pridelana v domačem okolju bolj zdrava, bogatejšega okusa in torej izjemnega pomena, zato jo moramo spoštovati in pogosteje posegati po njej, saj bomo tako naredili veliko za lastno zdravje in dolgoročno tudi za naše okolje. Obenem pa ne gre zanemariti, da so učenci bili presenečeni nad dejstvom, kako dolg je proces od semena do moke, kaj šele do kruha, zato verjamemo, da bo odslej kakšen košček kruha manj pristal med odpadki.
Tadeja Kurnik Hadžiselimović
